PREDSTAVITEV ZLATKOVE KNJIGE
NA INŠTITUTU ZA SLOVENSKO KULTURO
19. oktober 2011, Špeter
NA INŠTITUTU ZA SLOVENSKO KULTURO
19. oktober 2011, Špeter
ZLATKO
Včeraj je umrl največji italijanski pesnik zadnjega stoletja. Nekoč je Andrea Zanzotto rekel: Kaj sem jaz razumel od življenja? Nič. Paradoks, seveda. Ali morda je tako, da pesnik se ne zaveda do konca, da je razumel še preveč od življenja, in prav zato ker se ne zaveda lahko razume.
S smrtijo velikega ali majhnega pesnika izgubljamo vedno nekdo, ki nam pove nekaj ki bi želeli poslušat, ker vemo, ki nam odpre neko okno na svet, ki je bila do tistega trenutka zaprta.
Tako z Zlatkom Smrekarjem od katerega predstavimo pesniško zbirko ‘Sem tak kot sem’, ki v bistvu vsebuje celoten opus, od prvih šolskih poskusih do zadnje pesmi, Smrekarjeve poezije, obsega pa pet ciklov pesmi. V šestem ciklu Tebi, Zlatko so pa zbrane besede slovesa in zahvale ter njemu posvečene pesmi prijateljev in soustvarjalcev.
Zlatko se je rodil na Jesenicah, otroštvo in mladost je preživel na Kobariškem, kjer je že pri enajstih letih napisal svojo prvo pesem. Dom si je ustvaril na Livških Ravnah, kruh pa si je služil v zamejstvu ter kmetoval na domači kmetiji. Predvsem od leta 2008, čeprav kot smo videli je vedno ustvarjal, se je začel tudi udeleževati literarnih branj in drugih kulturnih dogodkov doma in v Benečiji. V letu 2009 je bil na svetovni dan poezije organizator prvega pesniškega maratona v Posočju ter drugih glasbeno poetičnih dogodkov v Posočju, Idriji in drugod. Bil je tudi eden izmed ključnih ustanoviteljev in predsednik Kulturnega društva PoBeRe, ki je izdalo knjigo.
Pesmi je objavljal v šolskih glasilih, Mentorju, zbirkah Sotočja in drugih publikacijah. Pred dvema letoma je dobil posebno nagrado za poezijo v slovenskem jeziku, ki mu jo je podelilo Združenje Blanchini na Kalu.
Do tu biografija. Vsak od tistih, ki so (smo) ga spoznali, bi lahko pa dodali svoje vtise, svoje spomine, tudi besede, ki jih je težko izreči ker govorijo o neki odsotnosti.
Tukaj za kar se mene tiče bom ponovil to, kar sem že povedal v Kobaridu in sicer, da poznam malo ljudi, ki v naših krajih, v našem območju PoBeRe, so znali in znajo združevati druge ljudi, ljudi, ki imajo različne izkušnje, vidike, starosti. Zlatko je bil (je) eden od tistih redkih, ki so znali to narediti, imel je tisto življensko in pesniško moč, ki jo imajo samo radodarne in polne življenja ljudi. Seveda, neka odsotnost obstaja, obstaja pa tudi (skozi te knjige, skozi nas) nekaj, ki ne bo umrlo.
Če imamo to knjigo je predvsem za to ker se je Marjeta Manfreda Vakar res veliko potrudila, da bi Zlatkove besede ostajale na papirju.
Miha Obit
Včeraj je umrl največji italijanski pesnik zadnjega stoletja. Nekoč je Andrea Zanzotto rekel: Kaj sem jaz razumel od življenja? Nič. Paradoks, seveda. Ali morda je tako, da pesnik se ne zaveda do konca, da je razumel še preveč od življenja, in prav zato ker se ne zaveda lahko razume.
S smrtijo velikega ali majhnega pesnika izgubljamo vedno nekdo, ki nam pove nekaj ki bi želeli poslušat, ker vemo, ki nam odpre neko okno na svet, ki je bila do tistega trenutka zaprta.
Tako z Zlatkom Smrekarjem od katerega predstavimo pesniško zbirko ‘Sem tak kot sem’, ki v bistvu vsebuje celoten opus, od prvih šolskih poskusih do zadnje pesmi, Smrekarjeve poezije, obsega pa pet ciklov pesmi. V šestem ciklu Tebi, Zlatko so pa zbrane besede slovesa in zahvale ter njemu posvečene pesmi prijateljev in soustvarjalcev.
Zlatko se je rodil na Jesenicah, otroštvo in mladost je preživel na Kobariškem, kjer je že pri enajstih letih napisal svojo prvo pesem. Dom si je ustvaril na Livških Ravnah, kruh pa si je služil v zamejstvu ter kmetoval na domači kmetiji. Predvsem od leta 2008, čeprav kot smo videli je vedno ustvarjal, se je začel tudi udeleževati literarnih branj in drugih kulturnih dogodkov doma in v Benečiji. V letu 2009 je bil na svetovni dan poezije organizator prvega pesniškega maratona v Posočju ter drugih glasbeno poetičnih dogodkov v Posočju, Idriji in drugod. Bil je tudi eden izmed ključnih ustanoviteljev in predsednik Kulturnega društva PoBeRe, ki je izdalo knjigo.
Pesmi je objavljal v šolskih glasilih, Mentorju, zbirkah Sotočja in drugih publikacijah. Pred dvema letoma je dobil posebno nagrado za poezijo v slovenskem jeziku, ki mu jo je podelilo Združenje Blanchini na Kalu.
Do tu biografija. Vsak od tistih, ki so (smo) ga spoznali, bi lahko pa dodali svoje vtise, svoje spomine, tudi besede, ki jih je težko izreči ker govorijo o neki odsotnosti.
Tukaj za kar se mene tiče bom ponovil to, kar sem že povedal v Kobaridu in sicer, da poznam malo ljudi, ki v naših krajih, v našem območju PoBeRe, so znali in znajo združevati druge ljudi, ljudi, ki imajo različne izkušnje, vidike, starosti. Zlatko je bil (je) eden od tistih redkih, ki so znali to narediti, imel je tisto življensko in pesniško moč, ki jo imajo samo radodarne in polne življenja ljudi. Seveda, neka odsotnost obstaja, obstaja pa tudi (skozi te knjige, skozi nas) nekaj, ki ne bo umrlo.
Če imamo to knjigo je predvsem za to ker se je Marjeta Manfreda Vakar res veliko potrudila, da bi Zlatkove besede ostajale na papirju.
Miha Obit
|
