JAKOBOVO 2011 na Livku - kulturna »ofenziva«
23. julij 2011
Stala sem pred vitrino s krofi, tortami in drugimi dobrotami v kobariškem Mercatorju, kar se mi sijočih oči približa nova predsednica KS Livek Katja Roš in me z navdušenjem povpraša, kje bi lahko dobila speto knjižico z Legendo o livškem jezeru in kaj, ko bi morda tudi KD PoBeRe sodelovalo pri kulturnem programu za livško Jakobovo 2011. Zdelo se mi je že znano, že slišano, že… ja, v programu društva smo imeli tudi predstavitev Legende o Livškem jezeru na Livku, v istem času kot si jo je zamislila Katja. Tako se je začelo sodelovanje KD PoBeRe s KS Livek v projektu Jakobovo 2011.
KD PoBeRe je poskrbelo za postavitev fotografske razstave z naslovom Napolnimo livško jezero z lepotami slovenskega prostora, na oder je pripeljalo Beneško gledališče z igro Moja žena je sveta in obiskovalcem podarilo zanimivo literarno prepletanje besedil iz »Livškega jezera« in verzov Alda Clodiga iz njegove knjige Duhuor an luna v interpretaciji Margherite Trusgnach in Cecilie Blasutig ter videa Daria Simaza. Fotografije so razstavljali člani društva: Ana Balantič, Igor Černo, Ivica Leban, Veronika Manfreda, Darko Rutar, Margherita Trusgnach in Mila Uršič. Z glasbo ljudskega napeva na citre je razstavo uvedla mlada glasbenica Špela Skočir. Pred množico obiskovalcev je po uvodnem pozdravu predsednice KS Livek in kobariške županje spregovorila Ivica Leban, odgovorna za razstavo. Vse prisotne sem povabila tudi k ogledu pesniške zbirke Zlatka Smrekarja Sem tak kot sem, ki je izšla ravno tri dni nazaj in je bila prvič javno predstavljena (tokrat le z nekaj besedami in povabilom na njeno uradno in obširno predstavitev 13. avgusta v Kobaridu) prav Livčanom, ljudem, s katerimi je Zlatko živel v skupnosti več kot polovico svojega življenja. V imenu društva sem se zahvalila vsem donatorjem z Livka in Livških Raven ter jim poklonila nekaj knjig. V ozadju se je vrtela video projekcija o Nadiži avtorja Darka Rutarja, s prijetno glasbo, ki je ob obilju duhovne, kulturne hrane tistega večera samo še bolj napolnila našo dušo.
Marjeta Manfreda Vakar
Tukaj pa je prispevek Jole Namor, objavljen v Novem Matajurju:
Dosti je starih an novih vezi med Livkom an Rečansko dolino. V soški dolini imajo Livčane za Benečane, pravijo, de so nam podobni po karakterju. Nie čudno, če pomislimo, de teli kraji so bili kupe dugo cajta pod Beneško republiko. Poti an vezi so ostale žive tudi potle, staza čez Briezo je bla prehojena na obie strani do konca druge svetovne uojske. Potle se je tala žila počaso zaparla an zarasla.
Pihali so marzli vetrovi po dolinah tiste lieta an ljudje so začel živiet buj vsak obarnjen na svoj kraj. S pohodom čez namišljeno črto, ki ga je vič ko petnajst liet od tega začelo kulturno društvo Rečan, an tudi z drugimi kulturnimi iniciativami so se ljudje nazaj zbližal an radi se srečavajo.
Livška an lieška fara imata skupnega tudi vaškega patrona Sv. Jakoba. V saboto na Livku so ga praznoval pru na veliko na iniciativo Krajevne skupnosti an čezmejnega društva PoBeRe. An zbralo se je puno ljudi. Livek an bližnje vasi med Kolovratom an Matajurjem imajo - duo bi mislu? - kakih 300 prebivalcu, manj ku ankrat pa vseglih puno, malomanj za tri dreške kamune.
Senjam so začel pozno popudan v šuoli, ki je na žalost že kako lieto zaparta. Tu sta županja Darja Hauptman an predsednica KS Katja Roš odprli fotografsko razstavo o lepotah Livka an okolice. Potle, na drugi strani cieste, je biu koncert dua Bakalina (mi bi jal bukalina al pa sklieda).
“Šansonier” Jani Kutin kupe z Renato Lapajne z ramoniko, ki je igrala etnoglasbo, je v tolminskem dialektu an z velikim humorjam predstavu kmetuški sviet, navade an zgodbe od ankrat pa tudi “poviedu” kako debelo na odnose med možmi an ženam. Ljudje so ga sprejel s toplimi aplavzi.
Natuo je Beneško gledališče zaigralo komedijo Moja žena je sveta, ki je spravila vse v velik smieh.
Na koncu je paršla na varsto poezija. “Z Zlatkom Smrekarjem sva se pogovarjala o predstavitvi moje pesniške zbirke Luna an Duhuor, se mi pa ni zdielo zadost bogato,” je poviedu na večeru Aldo Klodič.
Takuo se je rodiu poseben literarni večer, na katerem so se Aldove besiede an poezije prepletale z verzi, ki jih je glih stuo liet odtod napisu njega pra-pra stric, stric od njega nona, Anton Klodič Sabladoski v pesniškem dielu Livško jezero.
Anton Klodič se je rodil leta 1836 v Hlodiču, umaru je pa v Tarste lieta 1914. Puno njega otroških liet je pa preživeu pru na Livku, kjer je njega stric biu duhovnik. Učiu ga je an želeu mu pomagat, de se vešuola. Takuo je Anton začel hodit v šuolo v Kobarid.
Potle pa je Anton šu napri v seminarju v Gorici, ni pa ratu duhovnik an študije klasične filologije je končau na Dunaju (Vienna), kar pride reč, de je poznu tri jezike, italijanskega, niemškega an slovienskega, kar ni bluo nič posebnega tiste lieta.
Anton Klodič Sabladoski (drug preimek je imeu po mami) je naredu veliko kariero: učiu je kot profesor v Splitu (Spalato) an Tarstu, biu je šolski inšpektor za Istro, Tarst an Primorsko an potle še za Goriško. Biu je tudi modernizator šolskega sistema, avtor številnih študij, slovnic/gramatik an za njega dielo si je zaslužu od Avstrije priznanje Viteza 3. razreda. Pisu je tudi literarna diela an tisto, ki je narbuj poznano, je pru Livško jezero.
Veliko epsko dielo (150 strani an vič ku osem taužent verzov) je postavljeno v cajte križarskih vojn (Crociati), ko na Livku je bluo jezero, na njem je biu pa grad. Pripoveduje bitke an dogodke iz tistih cajtov pa tudi ljubezensko zgodbo, največjo vrednost pa ima dielo Antona Klodiča tam kjer poetično opisuje lepote naših hribov an gori, patokov an riek, življenje ljudi an njih navade.
Verze Antona Klodiča je na večeru brala Cecilia Blasutig, medtem, ko so na platnu tekle fotografije Daria Simaza o naši zemlji pod Kolovratom an Matajurjem. Pesmi Alda Klodiča, v katerih je protagonistka naša deželica z nje lepotami an križi pa tudi želje, stiske an skarbi beneškega človieka današnji dan, je prebierala Margherita Trusgnach, sam Aldo pa je povezovau tala dva pesniška svetova. Lepuo je bluo za vse spoznat stuo liet staro an pozabljeno dielo, ki je posvečeno Livku.
Škoda le, de zaradi slave ure se nie moglo tuole gledat an poslušat gor pred cierkvijo Sv. Jakoba, pod štierstuo liet staro lipo, kjer bi an besiede drugače zuonile...
Sevieda Sv. Jakob je senjam, zatuo so mladi od turističnega an športnega društva poskarbiel, de nie biu obedan ne lačan ne žejan. Žene v vasi so napravle pa tudi štakanje ali štok. Hlietu, so obečal, ga narede še vič an vič sort. An že sada, nam je jala predsednica Krajevne skupnosti Katja Roš, ki je skarbiela, de je vse lepuo teklo, an je povezovala peturni program, vabijo beneške žene, naj an one pokažejo, kuo an s čim runajo štakanje/štok, an naj ga parnesejo pokušat.
Jole Namor
23. julij 2011
Stala sem pred vitrino s krofi, tortami in drugimi dobrotami v kobariškem Mercatorju, kar se mi sijočih oči približa nova predsednica KS Livek Katja Roš in me z navdušenjem povpraša, kje bi lahko dobila speto knjižico z Legendo o livškem jezeru in kaj, ko bi morda tudi KD PoBeRe sodelovalo pri kulturnem programu za livško Jakobovo 2011. Zdelo se mi je že znano, že slišano, že… ja, v programu društva smo imeli tudi predstavitev Legende o Livškem jezeru na Livku, v istem času kot si jo je zamislila Katja. Tako se je začelo sodelovanje KD PoBeRe s KS Livek v projektu Jakobovo 2011.
KD PoBeRe je poskrbelo za postavitev fotografske razstave z naslovom Napolnimo livško jezero z lepotami slovenskega prostora, na oder je pripeljalo Beneško gledališče z igro Moja žena je sveta in obiskovalcem podarilo zanimivo literarno prepletanje besedil iz »Livškega jezera« in verzov Alda Clodiga iz njegove knjige Duhuor an luna v interpretaciji Margherite Trusgnach in Cecilie Blasutig ter videa Daria Simaza. Fotografije so razstavljali člani društva: Ana Balantič, Igor Černo, Ivica Leban, Veronika Manfreda, Darko Rutar, Margherita Trusgnach in Mila Uršič. Z glasbo ljudskega napeva na citre je razstavo uvedla mlada glasbenica Špela Skočir. Pred množico obiskovalcev je po uvodnem pozdravu predsednice KS Livek in kobariške županje spregovorila Ivica Leban, odgovorna za razstavo. Vse prisotne sem povabila tudi k ogledu pesniške zbirke Zlatka Smrekarja Sem tak kot sem, ki je izšla ravno tri dni nazaj in je bila prvič javno predstavljena (tokrat le z nekaj besedami in povabilom na njeno uradno in obširno predstavitev 13. avgusta v Kobaridu) prav Livčanom, ljudem, s katerimi je Zlatko živel v skupnosti več kot polovico svojega življenja. V imenu društva sem se zahvalila vsem donatorjem z Livka in Livških Raven ter jim poklonila nekaj knjig. V ozadju se je vrtela video projekcija o Nadiži avtorja Darka Rutarja, s prijetno glasbo, ki je ob obilju duhovne, kulturne hrane tistega večera samo še bolj napolnila našo dušo.
Marjeta Manfreda Vakar
Tukaj pa je prispevek Jole Namor, objavljen v Novem Matajurju:
Dosti je starih an novih vezi med Livkom an Rečansko dolino. V soški dolini imajo Livčane za Benečane, pravijo, de so nam podobni po karakterju. Nie čudno, če pomislimo, de teli kraji so bili kupe dugo cajta pod Beneško republiko. Poti an vezi so ostale žive tudi potle, staza čez Briezo je bla prehojena na obie strani do konca druge svetovne uojske. Potle se je tala žila počaso zaparla an zarasla.
Pihali so marzli vetrovi po dolinah tiste lieta an ljudje so začel živiet buj vsak obarnjen na svoj kraj. S pohodom čez namišljeno črto, ki ga je vič ko petnajst liet od tega začelo kulturno društvo Rečan, an tudi z drugimi kulturnimi iniciativami so se ljudje nazaj zbližal an radi se srečavajo.
Livška an lieška fara imata skupnega tudi vaškega patrona Sv. Jakoba. V saboto na Livku so ga praznoval pru na veliko na iniciativo Krajevne skupnosti an čezmejnega društva PoBeRe. An zbralo se je puno ljudi. Livek an bližnje vasi med Kolovratom an Matajurjem imajo - duo bi mislu? - kakih 300 prebivalcu, manj ku ankrat pa vseglih puno, malomanj za tri dreške kamune.
Senjam so začel pozno popudan v šuoli, ki je na žalost že kako lieto zaparta. Tu sta županja Darja Hauptman an predsednica KS Katja Roš odprli fotografsko razstavo o lepotah Livka an okolice. Potle, na drugi strani cieste, je biu koncert dua Bakalina (mi bi jal bukalina al pa sklieda).
“Šansonier” Jani Kutin kupe z Renato Lapajne z ramoniko, ki je igrala etnoglasbo, je v tolminskem dialektu an z velikim humorjam predstavu kmetuški sviet, navade an zgodbe od ankrat pa tudi “poviedu” kako debelo na odnose med možmi an ženam. Ljudje so ga sprejel s toplimi aplavzi.
Natuo je Beneško gledališče zaigralo komedijo Moja žena je sveta, ki je spravila vse v velik smieh.
Na koncu je paršla na varsto poezija. “Z Zlatkom Smrekarjem sva se pogovarjala o predstavitvi moje pesniške zbirke Luna an Duhuor, se mi pa ni zdielo zadost bogato,” je poviedu na večeru Aldo Klodič.
Takuo se je rodiu poseben literarni večer, na katerem so se Aldove besiede an poezije prepletale z verzi, ki jih je glih stuo liet odtod napisu njega pra-pra stric, stric od njega nona, Anton Klodič Sabladoski v pesniškem dielu Livško jezero.
Anton Klodič se je rodil leta 1836 v Hlodiču, umaru je pa v Tarste lieta 1914. Puno njega otroških liet je pa preživeu pru na Livku, kjer je njega stric biu duhovnik. Učiu ga je an želeu mu pomagat, de se vešuola. Takuo je Anton začel hodit v šuolo v Kobarid.
Potle pa je Anton šu napri v seminarju v Gorici, ni pa ratu duhovnik an študije klasične filologije je končau na Dunaju (Vienna), kar pride reč, de je poznu tri jezike, italijanskega, niemškega an slovienskega, kar ni bluo nič posebnega tiste lieta.
Anton Klodič Sabladoski (drug preimek je imeu po mami) je naredu veliko kariero: učiu je kot profesor v Splitu (Spalato) an Tarstu, biu je šolski inšpektor za Istro, Tarst an Primorsko an potle še za Goriško. Biu je tudi modernizator šolskega sistema, avtor številnih študij, slovnic/gramatik an za njega dielo si je zaslužu od Avstrije priznanje Viteza 3. razreda. Pisu je tudi literarna diela an tisto, ki je narbuj poznano, je pru Livško jezero.
Veliko epsko dielo (150 strani an vič ku osem taužent verzov) je postavljeno v cajte križarskih vojn (Crociati), ko na Livku je bluo jezero, na njem je biu pa grad. Pripoveduje bitke an dogodke iz tistih cajtov pa tudi ljubezensko zgodbo, največjo vrednost pa ima dielo Antona Klodiča tam kjer poetično opisuje lepote naših hribov an gori, patokov an riek, življenje ljudi an njih navade.
Verze Antona Klodiča je na večeru brala Cecilia Blasutig, medtem, ko so na platnu tekle fotografije Daria Simaza o naši zemlji pod Kolovratom an Matajurjem. Pesmi Alda Klodiča, v katerih je protagonistka naša deželica z nje lepotami an križi pa tudi želje, stiske an skarbi beneškega človieka današnji dan, je prebierala Margherita Trusgnach, sam Aldo pa je povezovau tala dva pesniška svetova. Lepuo je bluo za vse spoznat stuo liet staro an pozabljeno dielo, ki je posvečeno Livku.
Škoda le, de zaradi slave ure se nie moglo tuole gledat an poslušat gor pred cierkvijo Sv. Jakoba, pod štierstuo liet staro lipo, kjer bi an besiede drugače zuonile...
Sevieda Sv. Jakob je senjam, zatuo so mladi od turističnega an športnega društva poskarbiel, de nie biu obedan ne lačan ne žejan. Žene v vasi so napravle pa tudi štakanje ali štok. Hlietu, so obečal, ga narede še vič an vič sort. An že sada, nam je jala predsednica Krajevne skupnosti Katja Roš, ki je skarbiela, de je vse lepuo teklo, an je povezovala peturni program, vabijo beneške žene, naj an one pokažejo, kuo an s čim runajo štakanje/štok, an naj ga parnesejo pokušat.
Jole Namor
|
|
|
|
||||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
